Lovro Sirc

Živjo Crklanski animatorjiJ

Evo js se vam javlam iz rezidence na Vavknovi, morm povedat, da pogrešam oratorijske sestanke pa neformalna druženja, ampak ja tkola je pa nč kej velik ne mormo glede tega.

Drgač pa zdej v karanteni zabijam cajt z YouTubom, mam neki dela za faks, preostank časa pa al sm vn pa nekej športam alpa igrce igram.

Sm mel pa zdej dost časa, da sm mau razmišlov pa probov podoživet prejšnje oratorije in prva stvar iz usazga leta mojga animatorstva, k mi je pršla na pamet je bla igrca. Ko enkrat dožviš vzdušje kot igralec v oratorijski igrci, te tok prevzame, da se temu nasledn let ne morš upret. Res je, da vstajaš kšno urco prej kot ostali animatorji, res je da se zna zgodit da VODITELJI zaspijo in ti pa cela igralska skupina čakate zunej na farovškem dvorišču, da se voditelj oglasi na telefon pa se prpele pa ti odklene prostore.

Eno izmed glavnih nenapisanih pravil igralcev je, da se igrce prej kot isti dan zutrej ne smeš učit, ker kva je bolšga kot skupinskega brainstormanja pa metanja bednih alpa mal mn bednih idej vn, o tem kako bi igrco lahko nardil še boljšo, bolj zanimivo tako za ns kot tud za otroke.

Najbol sta se mi v spomin vtisnle dve igrce, prva je govorila o Mariji, še posebej mi je pr srcu ostala scena k sm si jo za cel poletje zapomnu, ker me je Hočo tok močno usekou z bičam po hrbtu, da se mi je še en lep čs poznal, cela tista scena, k se je zaklučla z mojmu križanjam  je bla legendarna.

Ta druga igrca na katero sm pa še bolj ponosn je pa bla igrca v kateri sm igrou glavno vlogo, katero mi jo je nakoncu skorej spelov Žan. Verjetno vas večina ve o kateri igrci govorim, to je bla igrica o Baragi. Verjetno se nekateri sprašujete, kako je lahko Baraga ostal brez glavne vloge, no za to je kriva spet ena ideja k je nastala 15 minut pred odhodom na oder, ko smo se odločil, da bo Žan Omers, kot škofov pomočnik postal FERNANDO, španska legenda. In po uspešnem debiju Fernanda, smo se vsi strinjali s tem, da ga vključmo še v vse naslednje dni. Tko je nastala scena s premikajočimi drevesi, pr eni drugi sceni pa so Fernandotova očala poletela med publiko in pustila pečat na eni deklici.

Lansko leto je bilo eno izmed redkih let, ko nisem bil vsak dan vključen v igrico, zaradi velikih iger. In kot sem že prej povedal, ko enkrat prideš k igrici greš zelo težko od nje stran. Lani sm se po jutranjem sestanku počutu kr malce zgubljenega ker sem imel na enkrat kr veliko časa. Tako da imam h sreči letos vlogo, ki je obvezujoča le en dan in upam da bom preostale lahko pri igrci sodelovalJ

Z lepimi pozdravi GASILC