Jerca Uranič
Začetek poletja.
Komaj naredim prvi vdih, komaj glava postane lahka in iz nje pobegnejo vse mogoče skrbi, komaj
soncu pokažem svoje bele noge in komaj avtobus zamenjam za kolo –že mečem ščetko in allstarke v
potovalko, da se za en teden preselim v drugo občino.
Še zadnjič preberem seznam in pobrskam po do vrha polni kartonasti škatli. To je to, pomislim, ko
skačem s stopnice na stopnico do dvorišča, kjer se že celo popoldne igra odbojka. In jejo palačinke,
ravnokar se za zadnje bori ducat ta novih. Ostali sedijo v prahu na robniku in debatirajo o načrtih.
Ja, p o l e t j e se je začelo. In čeprav se svetloba zlato razliva prek zdelanih tlakovcev, ki so videli že
toliko bosih stopal, in čeprav marsikomu zaradi pehanja za žogo pot sili v oči in jaz zaradi v potovalki
pozabljenega puloverja že drgetam, nihče ne gre domov.
Oh, nikomur niti na kraj pameti ne pade, da se bo ta teden vanj prikradla utrujenost. Pred nami je še
cel teden. P o l e t j e. Že sama misel na to nam da krila: jutranja kava in piškoti, nepričakovani objemi
sredi stopnišča, martinčkanje na popoldanskem soncu in potreben sok, ki ti ga pošlje skriti prijatelj.
Iskriv smeh in kričanje od sreče ob prisluženi zmagi, tek bosih nog in večerni vonj po lubenici.
Pa kolo in sonce, ob zori in mraku.
Prvi teden v juliju je res kisik v pljuča.
Jerca Uranič
Komentarji
Objavite komentar